Sprašujete me, kako je tukaj. Kakšni so ukrepi in podobno.
Boljše kot v Sloveniji.
Vendar ne mislite, da je tu vse rožnato.
Družimo se minimalno.
Lahko pa gremo na pivo, tudi po deveti uri.
Zvečer je mesto prazno. Na ulici Union, ki je glavna ulica, nekako še srečaš majhne skupinice. Mlade, kot tudi manj mlade, ki se veselo majejo proti domu. Po drugih koncih mesta pa vidiš le še zelene vilince na kolesu, ki dostavljajo hrano.
Zdi se, da so oni postali pravo srce mesta. Skoraj neslišno obračajo pedala in dostavljajo hrano tisočim, ki svoje dni večinoma preživljamo za štirimi stenami.
Tudi midva se jih redno poslužujeva. Vsake toliko naročiva tudi spežo iz trgovine, ki jo potem na kolesu pripeljejo. Zadeva je učinkovita. Na aplikaciji izbereš artikle in čez 20 minut so pri tebi.
Hitro, enostavno in varno.
Slabost je le v tem, da ti vedno znova dostavijo novo plastično vrečko.
Planet. Oprosti.
Sicer dostavljavcev na kolesu ne zamenjujte za “bike mesendžerje”. Tu so to vsakdanji ljudje, večinoma priseljenci in študentje, ki si tako naredijo še nekaj dodatnega zaslužka. Večkrat sem že razmišljal, če bi si jim pridružil, a me kolesarjenje po levi nekoliko skrbi.
Če bi se kdo spoznal s kulturo bike mesendžerstva, oz. s tem zakaj dostavljalci hrane tako v Aberdeenu kot v Ljubljani to niso, poslušajte tole: https://kofirajd.com/messenger-bor-ceh/
Drugače trgovine obratujejo normalno. V M&S, kjer največkrat opravljam spežo, ni nobenih posebnosti. Prodajalke na blagajni za zaščitnim steklom ne nosijo maske. So sicer izjeme, ki si nadenejo tudi rokavice, a je očitno to njihova izbira.
Najstrožji protokol sem doživel v trgovini Apple, in to že septembra. Prvo te hostesa vpraša, s kakšnim namenom se odpravljate v trgovino. Sledi merjenje temperature pri varnostniku. Potem pa čakaš v vrsti, da pristopi k tebi prodajalec, ki te osebno vodi po trgovini do izdelkov. Na enkrat je delalo vsaj 8 ljudi v ne tako veliki Apple trgovini.
Dominos pica me je navdušila z zelo enostavno inovacijo, a vendar ti da vedeti, da mislijo nate. Naročilo odložijo na kartonasto škatlo pred vrati, potrkajo in odidejo.
Veliko barov sedaj svetuje predhodno rezervacijo. Drugače pa pred vstopom na vratih visi QR koda. Poskeniraš, vpišeš podatke in pokažeš natakarju. Dobiš mizo, naročiš, uživaš.
Kako greš na kafe?
V prvih tednih, ko nisem imel še interneta doma, sem pogosto zahajal na kafe.
Vedno sem si želel iti zjutraj na kafe v kavarno.
Sam.
Tista idealizirana podoba “businessmana” v obleki, ki na mizo postavi svoj prenosnik in ob kavi začne svoje delo.
In končno sem lahko to izživel. Sicer ne v obleki, ampak kafe, prenosnik in delo.
V ušesih slušalke, čeprav ne predvajam glasbe. Raje se prepustim zvokom kavarne.
Zaveš se, da je ta trenutek čisto vseeno kje na svetu si.
Vse se je preselilo na internet.
Lahko bi bil kjerkoli, v katerikoli kavarni na svetu, preko spleta povezan na projekte v Sloveniji, Islandiji, na Japonskem …
Po drugi strani pa se zaveš, da je vsepovsod podobno.
Ukrepi so povsod. Ni bilo še obdobja, ko je toliko ljudi naenkrat doživljalo tako podobno stanje.
Tako se zaveš, da je ta trenutek najbolje biti doma.
S tistimi, ki jih imaš najraje.
Do naslednjič,
Jaka