Prve postopke na ljubljanskem letališču opraviva hitro in brez težav. No, edino Zojina kitara je šla nazaj v avto namesto na letalo. Kot pravim zame gladko in brez težav.
Do leta še ena ura, terminal vkrcanja že vidiva. Letališča so zame še vedno tak neprijeten prostor. Pomirja me predvsem to, da imam čas. Da lahko stvari preverim dvakrat. Da se ne mudi. Tokrat je bilo časa na pretek. Mirno sedim in gledam na ekran nad terminalom, ki prikazuje let AF137 za Paris.
Relax.
Na bližnji sedež se usede partnerka profesorja iz mojega faksa. Ja, vem, čudno naključje. Čudno je že to, da vem, kdo je profesorjeva partnerka. In potem tisti občutek, ko ne veš, ali bi pozdravil, ali se le potuhnil in upal, da se te ne spomni. Nošenje mask pripomore k moji nevidnosti in tako le sedimo v tišini več kot 2 metra narazen in čakamo, da poletimo med oblake.
Vsake toliko, še vedno pogledam na uro in ekran. Vedno znova potrditev, let za Pariz AF137. Ljudje se začnejo zbirati pri terminalu, ki ga skozi spremljam. To mi, da znak, da tudi sam vstanem. Pogledam na ekran in oblije me pot. Na ekranu let nizkocenovca za Krakov. Pogledam še enkrat. Še vedno Krakov in ne Pariz. Panika. KJE JE MOJ LET?
Po treh minutah panike in brezglavega letanja (pun not intended) po hodnikih letališča končno sporočijo, da je prišlo do spremembe terminala pri najinem letu. Letališča tako ostajajo prostor same anksioznosti! Je kdo tu z mano, ali samo jaz ne uživam na letališčih? No, nekateri niso z mano.
“Hello monsieur!” me pozdravi stevard.
Sam že rahlo nervozno pogledujem proti svojemu sedežu. Čim prej želim sesti in se zlekniti na sedež, medtem ko jeklena ptica jadra novim dogodivščinam naproti. A, stevard me ni pozdravil iz vljudnosti. Svoj pozdrav ponovi, a glasneje in tako, da vem, da je uperjen vame. S svojim čudovitim nasmehom mi sicer, da vedeti, da je vse v redu, a moja zaščitna maska po standardih AirFrance ni v redu. V roke mi izroči kirurško masko in pove, da jo za čas leta moram nositi. Malo presenečen, jo vzamem, pokimam in odidem na svoj sedež. Nataknem si novo, nič kaj dišečo, masko, ki je bila z mano naslednjih 10 ur potovanja. Mama, kupila si mi neustrezno masko.
Časa v Parizu za romanco ni bilo, prej šprint do naslednjega leta. Na samem letališču je bilo kar nekaj ljudi, ne glede na razmere. Presenetljivo veliko število Azijcev. In vsi so bili oblečeni, kot da so na ulicah Černobila le nekaj dni po jedrski nesreči. Rahlo zaskrbljujoče.
Prideva druga v vrsto, pred nama le Italijanka. Tokrat pred vkrcanjem sledi merjenje temperature. Nekaj, česar se bomo morali navaditi v tej novi realnosti. Italijanko takoj začnejo zasuvati z vprašanji. Zatakne se, ker gospa nima povratne karte in na vprašanje, kdaj se vrača, ne odgovori. Italijanka v Parizu, ki se dela Francoza. Nama ne zastavijo niti enega vprašanja in že sva na poti v Edinburg.
Aja, pa med vzletom sem videl Eifflov stolp. To je po moje dovolj, da lahko rečem, da sem bil v Parizu.
Welcome to the United Kingdom!
Zoja gre mimo kontrole na meji ekspresno hitro. Jaz istočasno pristopim k sosednjemu okencu. Uslužbenec me vpraša, ali sem priletel iz Pariza. Potrdim. Me pogleda in pravi: “You'll need to self isolate for 14 days.” Uf, tega sem se bal. Povem, da sem bil v Franciji manj kot 1 uro in da je Slovenija na zelenem seznamu. To ga ni preveč zanimalo. Pravi, da se še vedno moram izolirati. Nekoliko nemirno rečem “okay". Čakam na kakšna nadaljnja navodila ali obrazec, on pa le pomigne z roko in zavpije “Next!”
Na drugi strani me pričaka Zoja. Pravim ji, naje***** sva, moreva v karanteno. Ona pa le skomigne z rameni in odgovori: “meni niso nič rekli.”
Toliko o usklajenosti in ukrepih! Sami lahko presodite, ali sem 14 dni brez interneta ždel v stanovanju ali ne.
Najhuje je bilo mimo, sledil je še tram, vlak, avtobus in hoja do stanovanja.
Prekleta hoja, prekleti kufri, preklet mraz, prekleta tlakovana tla in preklete stopnice.
Hvala bogu, da je vsaj kitara ostala na letališču.
Do naslednjič,
Jaka