Tri dni pred odhodom še vskočim v nočno izmeno recepcije hotela. Že dolgo nisem bil v nočni. Namesto tiste pred potovalne nestrpnosti sem se ukvarjal z vprašanjem, ali je soba 756 tri ali štiri zvezdična.
Izbrskal sem svoj stari zvezek iz pred treh sezon, ko sem prvič delal v nočni izmeni. Roza zvezek s karikaturo na platnici. Spominja me na kosovirja. Prelistam in najdem svojo pisavo, ki je izjemno nelično skušala ujeti vse informacije štajerskega receptorja, ki je na koledarju vsak dan označil, koliko mu še manjka do penzije. Zabaven človek. Kolikor je bil štuf vsega, se je videlo, da je v delu z ljudmi užival.
V zvezku se je skrival odgovor na moje vprašanje. A listanje po njem je vzbudilo tudi vse pripetljaje, ki so se mi zgodili v nočni izmeni.
Enkrat sem oddal enoposteljno sobo pijanemu paru.
Sta opazila, ampak, ker je bila to edina sobo na voljo, sta jo vseeno vzela. Zjutraj baje nista bila najbolj vesela s celotno izkušnjo. Jaz se tolažim, da zaradi hudega “mačka” in ne premajhne postelje. Not my proudest moment I must say.
Misli na Aberdeen so bile tako še daleč v ozadju.
Sledila sta dan in pol pakiranja in kaosa. Kdo gre menjat valuto, en dan pred odhodom in upa, da jih poslovalnice sploh imajo. Nekaj so imeli, super. Odhajam, ko se banka praktično že zapira. Svojemu denarju pomaham v slovo in upam, da ga bo nekaj ostalo v sefu v Koprski banki tudi, ko se vrnem nazaj :D
Noč pred odhodom. Zmenjen sem za še zadnje poslovilno pivo s kolegom. Reče, da me kliče, ko je pred hišo. Malo raztreseno, ko še zapiram kovčke pravim ok, ti kr pokliči. Letim na računalnik. Rabim še pogruntat, kako s punco prideva od Edinburgha do stanovanja v Aberdeenu.
Covid ovira načrtovanje. Vsepovsod opozorila, lahko, da urniki ne veljajo. Kart ni mogoče rezervirati. Število sedežev je omejeno. Google pravi, da bova potrebovala še 4 ure in dve presedanji. Najprej tram z letališča do železnice. Vlak do Dundeeja in potem hop na avtobus do Aberdeena. Jaz brskam, brskam za boljše opcije. Gledam že, ali bi 1 noč prespal, kar v Edinburghu.
Evo, zvoni telefon, kolega pred bajto, gremo na pir. Mene malo panika, a jebiga grem na eno pivo, bom že pol pogruntal.
Surprise, pride še par sošolcev. Da proslavimo za prav. O vrhunsko. Par kolegov pomeni, da je to bila že mini poslovilna žurka. Zraven točenega še en kratki scena. Po prvi rundi me ni skrbelo več. Nekako bom že. Obujamo spomine na skupen študij, ne moremo verjeti, da so se tri leta obrnila in vsak že odhaja svojo pot. Sentimentalnost. Še zdej, ko to pišem, jo malce čutim. Dobri ljudje.
Za sosednjo mizo tudi poznani ljudje. Poznani tu pomeni; delili garderobo, znoj, zmage in poraze v moji nekoliko že izbrisani nogometni karieri. Slišijo, da odhajam in ne morem oditi, brez, da ostanem še pri njihovi mizi. Počastijo me, točeno in en kratek. Občutek za čas izgubljen. A, nekaj ti pravi, da je čas za domov. Se poslovim in tečem domov.
Velikokrat tečem domov, ne vem, ali mislim, da se lahko otresem nekaj alkoholnih hlapov. Al da pokurim nekaj kalorij. Ubistvu me večkrat zebe in samo hočem bit čim prej doma. Pred vrati cel zadihan, se pripravljam na neslišno vstopanje. Tu sem večkrat neuspešen. Tokrat pridem v sobo neopažen, zaprem vse zavihke na Brave brskalniku in si rečem:
"Bomo že."
Opit in vesel odidem spat.
Čez 5 ur bujenje. Pot do Ljubljane. Let do Pariza, 55-minutno prestopno okno in let do Edinburgha. Sledi tram, vlak, avtobus in hoja do stanovanja.