Danes je 99-ti dan mojega bivanja v Aberdeenu.
Moral bi biti tudi zadnji za to leto, a je bil let odpovedan.
Zamenjave nisva našla in tako bova tudi praznike preživela na Škotskem.
Namesto odhoda na letališče sem se zelo ležerno odpravil v dnevno.
Kot vsako jutro stisnem na stikalo radiatorja in čakam, da se prižge rdeča lučka, ki nakazuje njegovo delovanje. Lučka ne zasveti.
Skočim pogledat v električno omarico, koliko funtov je še na ključku.
Piše 0,00.
Zoprno. Svoje jutro bom moral začeti z obiskom pošte, kjer te dni mrgoli ljudi.
Brez kave, zajtrka ali toplega radiatorja.
Skočim na bankomat in na pošto. Pričakovano, gužva starih in mladih, ki želijo oddati svoja pisma, voščila in pakete. Mnogi jih bodo preživljali stran od svoje družine.
Le redki pristopijo k elektronski blagajni, večina nas čaka na uslužbenko na okencu.
Delavko že poznam. Sedaj sem že nekaj krat bil na pošti in večkrat sem govoril z njo.
Po navadi, ko odidemo na potovanje, ljudi, ki jih srečujemo za raznimi okenci, vidimo prvič in zadnjič v življenju. V trenutku jih pozabimo.
Sam sedaj že prepoznam kar nekaj delavcev in delavk v trgovskem centru Bon Accord. To, da jih prepoznam, mi vzbuja občutke normalnosti, banalnosti, če želite.
Nisem le mimoidoči popotnik, ki je prišel pogledat njihove glavne znamenitosti in jutri ga tam več ne bo. Ne, sem nekaj več. Z njimi si delim mesto Aberdeen.
Napolnim ključek s 100-mi funti in odidem proti domu.
Proti svojemu radiatorju, kavi in zajtrku.
Že preden stopim na ulico slišim veličasten zvok.
Tudi moje izrazito ne glasbeno uho prepozna, da so to dude.
Po 99ih dneh v Aberdeenu me na ulici pričaka moški v kiltu, ki igra na dude.
Kako lep zvok. Polepša mi nekoliko grenko jutro.
Ob tem pomislim, da bi se danes moral vračati domov in to bi pomenilo, da Škota v kiltu, ki igra na dude, v vsem tem času sploh ne bi uspel videti.
Razen v Netflix seriji Outlander, ki je trenutno zame in Zojo prava obsesija.
Nimam slike, ker sem šel na pošto brez telefona.
Do naslednjič,
Jaka