Vodnik Rick, ki sem ga predstavil že v prejšnjem pismu, nas je podučil tudi nekaj o jezikih, ki jih tukaj govorijo.
Na Škotskem namreč govorijo angleščino, gelščino in pa škotščino. S tem, da se v Aberdeenu govori posebna različica imenovana “Doric”.
“Fit like”?
“Nae bad”.
Ja, komaj kaj razumeš.
“Kako si”?
“Ni slabo”, bi bil prevod zgornje izmenjave v dorščini.
Jasno ti postane, da dorščine pač ne boš razumel in upaš, da jo čim manj ljudi dejansko tudi uporablja v vsakdanu.
Hodim proti trgovini. Ne uberem najkrajše poti, ki pelje skozi trgovski center, ampak grem po mavričnih stopnicah nadenj, da sem čim več časa na zraku.
Da nabiram vitamin D.
Moj detour me pripelje do cerkve sv. Nikolaja in njenega pokopališča.
Med vodenjem mi ni uspelo narediti nobene fotografije in sem si ju zato šel ogledat še enkrat.
Izvlečem telefon in že iščem najboljšo kompozicijo.
Zlati rez.
Rez instagramabilno fotko.
Sicer, mi je vseeno malce nerodno fotografirati pokopališče, a vendar si rečem za eno fotko pa ja ne bo težav.
Starejša gospa v daljavi vstane iz klopce in začne hoditi proti meni.
Fuck, valda ne gre proti meni.
Itak, da ja. Sicer ni gospa, je brezdomka.
No, ja, je gospa in hkrati še brezdomka.
Majhne postave, razcapana bunda, gnili zobje in več brkov, kot jih premorem sam.
Ogovori me in pravi, da je na tem pokopališču pokopan čarovnik in če želim, mi pokaže kje.
Nisem želel biti nesramen, pa sem se delal, kakor da to zgodbo prvič slišim, kljub temu da nam je Rick že povedal o tem. Sprejel sem povabilo na svoje privat vodenje po pokopališču s pravo lokalko.
To je tista iskrena avtentičnost, ki jo v turizmu želimo zasledovati.
Da pa je izkušnja bila še bolj pristna, je moja vodnica govorila v dorščini.
No, to, ali, pa je kronično pomanjkanje alkohola v njeni krvi vplivalo na njene lingvistične sposobnosti. Angleščina to ni bila.
Še dobro, da sem zgodbo o čarovniku iz Severa (The Wizard of The North) že poznal in sem tako vsaj delno lahko sledil njeni narativi.
John Andersen, kot mu je bilo ime, naj bi bil prvi čarovnik, ki je povlekel belega zajčka iz čarovniškega klobuka.
Po njem se je zgledoval tudi veliki Harry Houdini, ki je njegov grob v Aberdeenu tudi obiskal. Svoje globoko spoštovanje do čarovnika iz Severa je izrazil tako, da je vzpostavil sklad, s katerim čistijo nagrobnik. Še danes je najbolj urejen.
Brezdomka mi je reče, da ima še eno zgodbo zame.
Premakniti sva se morala na drugi del pokopališča. In to je trajalo lep čas, saj je gospa zelo težko hodila.
Sam sem se spraševal kako se bom rešil iz te zagate. Ali naj se zlažem, da se mi mudi, enostavno odidem? A, nisem želel. Dobil sem občutek, da gospa neizmerno uživa, da mi lahko pripoveduje zgodbe. Da se lahko z nekom pogovarja. Pa čeprav, sam nisem bil dober sogovornik. Jezikovna prepreka je bila prevelika. Vendar gospe je bilo vseeno.
Dovolj ji je bilo, da sem nekaj časa preživel z njo.
Žal vam o drugih dveh zgodbah ne znam veliko povedati, ker ju enostavno nisem razumel.
Trudil sem se, a je dorščina enostavno pretrd oreh.
Vem le, da je šlo za zgodbo povezano z njenim videnjem duha. Pripeljala me je do nagrobnika osebe, čigar duha je videla.
Na tem mestu sem iskreno vesel, da zgodbe nisem razumel. Paranormalne aktivnosti niso ravno moja strast.
Druga zgodba pa je vključevala žival, ki je prihajala k njej. Dokler je nekega dne ni bilo več. To jo je razžalostilo, saj ima neizmerno rada živali, mi je še povedala.
Ob tej misli sem se ji zahvalil in odšel.
Sedaj še vedno kdaj pogledam proti klopci, na kateri je sedela, da bi ji za vodenje pustil vsaj mančo.
A, klopca je prazna.
Kdo ve, kje se potika? Kdo ve, kakšna je njena zgodba? Se bova še videla?
Do naslednjič,
Jaka
Quick guide to Doric:
Houdini slikan pred grobom: https://www.pressandjournal.co.uk/fp/news/aberdeen/718866/harry-houdini-ended-handcuffed-chained-thrown-aberdeen-harbour/